Kemične lastnosti volframa

Pri sobni temperaturi, podobno kot krom in molibden, volfram ne razjeda v atmosferi. Pri visokih temperaturah pa postane bolj dovzeten za korozijo, reagira s številnimi nekovinami in pogosto proizvaja intersticijske in nestehiometrične produkte. V prisotnosti oksidantov, kot sta KNO3 ali KClO3, staljena alkalija hitro razjeda volfram, da nastane WO4²⁻.

Z vidika kromove skupine, ki ji pripada volfram, sta si Mo in W med seboj zelo podobna in se precej razlikujeta od najlažjega elementa Cr. To se odraža predvsem v relativni stabilnosti njihovih oksidacijskih stanj, ki segajo od +6 do -2. Stabilnost oksidacijskih stanj v tej skupini je bila omenjena zgoraj. Nadalje, čeprav je krom (VI) nagnjen k tvorbi oksipolikislinskih anionov, je njegova raznolikost veliko manjša kot pri polimolibdatih in polivolframatih. Oksidacijski stopnji +5 in +4 se v glavnem kažeta kot nestabilni intermediat za krom; medtem ko za molibden in volfram zagotavljata precej pomembno kemijo vodne raztopine. Kromovo najstabilnejše oksidacijsko stanje je +3, njegova koordinacijska kemija, ki je posledica njegove simetrične konfiguracije t2g³, pa je po številčnosti takoj za kobaltom (III), medtem ko v kemiji molibdena ali volframa ni ustreznega dela.