Fizikalne lastnosti titana

Titan ima relativno gostoto 4,506, tališče 1668 stopinj in vrelišče 3287 stopinj. Njegova upornost je 42 x 10⁻⁸ Ω·m (20 stopinj). Zaradi gostega sloja oksida je odporen-na korozijo. Pri sobni temperaturi ne reagira s kisikom, halogeni ali vodo; ko pa se segreje{10}}do rdečega, reagira s kisikom in tvori titanov dioksid. Ne reagira z dušikovo kislino, razredčeno žveplovo kislino ali alkalijami, vendar je topen v koncentrirani žveplovi kislini, fluorovodikovi kislini in aqua regia.

Titan je voljan; visoko{0}}čist titan ima lahko raztezek 50-60 % in zmanjšanje površine za 70–80 %, vendar je njegova trdnost nizka, zaradi česar ni primeren kot konstrukcijski material. Prisotnost nečistoč v titanu močno vpliva na njegove mehanske lastnosti, zlasti intersticijskih primesi (kisik, dušik, ogljik), ki lahko znatno povečajo njegovo trdnost in bistveno zmanjšajo njegovo duktilnost. Odlične mehanske lastnosti titana kot konstrukcijskega materiala so dosežene s strogim nadzorom ustrezne vsebnosti primesi in dodajanjem legirnih elementov. Titan je srebrno bela temprana kovina z velikim industrijskim pomenom zaradi številnih dragocenih lastnosti. Je manj gost kot železo, veliko močnejši od aluminija in ima podobno odpornost proti koroziji kot platina.

Zaradi teh lastnosti je idealen material za izdelavo motorjev, okvirjev letal, projektilov in pomorskih objektov, ki zahtevajo lahkost, visoko trdnost in odpornost na ekstremne temperaturne spremembe-lastnosti, v katerih titan nima para. Nekatere lastnosti titana, kot je natezna trdnost, so izboljšane z njegovo sposobnostjo legiranja z aluminijem; poleg tega je prehodna temperatura - aluminijevih-titanovih zlitin višja kot pri čistem titanu. Titan lahko tvori tudi uporabne zlitine z molibdenom, manganom, železom in drugimi kovinami.