Fiziološki učinki volframa

Kovinski volfram in kationski volfram se slabo absorbirata skozi prebavni trakt, toda topni volframati se lahko absorbirajo po tej poti. Absorpcija preko dihalnih poti in kože ni jasna. Po absorpciji se volfram shranjuje predvsem v kosteh, nato v vranici, jetrih in ledvicah, kjer se nahajajo manjše količine. Volfram je v krvi prisoten le v sledovih in se večinoma izloča z blatom in urinom. Vdihani volfram se večinoma porazdeli v jetrih in ledvicah, kosteh in skeletnih mišicah.

Približno 75 % zaužitega volframata se izloči z urinom. Vbrizgavanje ¹⁸5W-volframa v samce brejih miši je povzročilo povečane ravni volframa v kosteh, ledvicah, jetrih in vranici; te ravni so se nato hitro izločile z urinom in blatom. Visoke koncentracije volframa so opazili tudi v ščitnici, nadledvičnih žlezah, hipofizi, semenskih veziklih samcev miši in foliklih jajčnikov samic. Študije so pokazale, da se volfram lahko prenaša z matere na potomce, zlasti v pozni nosečnosti, z znatnim odlaganjem spojin v materinih kosteh, ledvicah, vranici in epitelnih celicah rumenjakove vrečke ter v kosteh potomcev.